zakonprivlacnosti

Življenje brez problemov verjetno ne obstaja. Oziroma si ga jaz ne znam predstavljati. Vendar ni nujno, da so problemi. Že sama beseda “problem” ti daje problem. Problem lahko preimenujemo v preizkušnjo (? tudi čudna beseda) ali v izkušnjo (že malo boljše) ali pač kaka druga beseda, ki je vam bolj všeč. Meni je izkušnja trenutno najboljša. Zdaj že vemo, da je samo od nas odvisno kako bomo na doloćene dogodke v življenju gledali. Ali jih bomo obravnavali kot težke primere ali pa kot nekaj, kar se moramo naučiti. In če smo pripravljeni pogledati s te smeri in če smo pripravljeni nekaj narediti in se naučiti iz tega, potem beseda problem v našem življenju nima kaj več iskati. Uf, fajn za slišati. Kaj pa je s prakso? Sčasoma se navadi naš um, potem se navadimo tudi mi. Ponavadi, ko začnemo z nekim projektom, vidimo kup nekih “izkušenj”, ki jih moramo narediti in se iz njih nekaj naučiti, potem pa se stvari začnejo  odvijati kar same od sebe. Kot če nas pri tej stvari sploh ne bi bilo zraven. Ko se prepustimo vesolju, da dela za nas (to je ponavadi takrat, ko dvignemo roke od sebe in rečemo “kar bo pa bo”), potem se pojavijo vedno rešitve. Vedno. Ker če smo notri v “problemu”, potem rešitve ne moremo videti. Čeprav stojijo pred nami in nas skoraj ne udarijo po nosu ali pa rečejo “halooo” mi smo tukajjjj. Si nas iskal:))

Ko pa smo v rešitvah, nas rešitve najdejo in mi jih vidimo. Za vsako vprašanje obstaja odgovor.  

Ponavadi tudi, ko se pojavi “izkušnja”, smo zbegani, prestrašeni ali pa tudi jezni. In v sili se nikoli in nikoli ni dobro odločati. Ker takrat nismo sposobni sprejeti za nas dobre odločitve. Najboljše je, da stvar prespimo, ker v spanju se naš um umiri in vesolje nam zjutraj da na razpolago rešitve. In potem je od nas odvisno kaj bomo naredili.

Zatorej, ko se pred vami pojavi nova “izkušnja” ji ne polagajte tolike pozornosti. Dobro, to zdaj ni isti primer, da ko ženska “ignorira” moškega, ko ji ta dvori, da ga v bistvu še potem bolj privlači. S tem, ko “izkušnji” ne polagate pozornosti mislim, da preusmerite svoje misli na rešitev, rešitev, rešitev. Zakon privlačnosti ne pozna besede “NE”. To pomeni, da če nekaj nočete in to odrivate in cel čas na to mislite, vam bo zakon privlačnosti prav to prinesel. Potrebno je preusmeriti misli. Seveda vztrajno. Veste, kar pravijo: ROME wasn` t built in  a day!! 

Umetnost dopuščanja je nekaj, kar se včasih težko naučimo. Dopustiti drugim, da so kar so. In jih imeti rad, kljub temu, da so popolnoma različni od tebe. Vsi smo si različni. Po barvi kože, po velikosti, po narodnosti in seveda po svojih prepričanjih. Vsi iščemo neko resnico, svojo resnico celo življenje. In vendar resnic je toliko, kot je ljudi na zemlji. Zakaj pa mislimo, da moramo vsi imeti ista mnenja in prepričanja? Ker mislimo, da se drugače ne bomo razumeli. Ker mislimo, da se drugače ne bomo imeli radi.

Namesto koga drugega ne moreš živeti, ne razmišljati in ne delovati. Namesto koga se ne moreš ljubiti. Vsak se mora sam. Namesto koga se ne moreš naučiti lekcij, ki se jih mora on sam. Namesto koga se ne moreš smejati, jokati ali jeziti. Vsak se lahko le sam.

Seveda je dosti lažje pustiti drugim, da so kar so, ko se gre za soseda, poštarja, daljnega znanca, poslovodjo v trgovini  kot pa nekomu, ki ti je blizu. Ker če vidiš, da je nekdo bolan, ki ti je blizu in veš, da bi mu zelo pomagalo, če bi on sam spoznal, da si lahko pomaga in se ozdravi sam, on pa tega niti noče slišati, se moraš zelo potruditi, da dopuščaš, to kar je in dela on sam. Edina možnost je, da sam živiš, kot veš živeti in se vsak dan trudiš, da si dobre volje in da dopuščaš toku dobrega počutja, da prihaja v velikih količinah v tvoje življenje.

Ko si nekaj zaželimo in tega ne dobimo, je to zato, da si ne dopuščamo. Ko se naučimo dopustiti, da vse dobro lahko prihaja v naše življenje, in ko to resnično živimo, potem smo se naučili umetnosti dopuščanja.

Se je vi? Lotimo se novega projekta, pa sprva vse poteka gladko, potem pa se pojavijo prvi problemi. In kaj naredimo? Odnehamo ali nadaljujemo? In kaj ima to veze z lastno veljavo? Ima, kar veliko. Ko verjamemo vase, verjamemo tudi v druge in v vesolje. Ko se nam pojavijo zastoji, je le od nas odvisno kako jih bomo rešili. Ali bomo verjeli vase in se jih lotilil, poiskali pomoč, se nekaj dodatno naučili in potem ukrepali ali pa bomo rekli, da to ne zmoremo in vse pustili. In začeli novi projekt in . In dalje že veste… Velikokrat se zgodi, da v nas ne verjamejo niti starši niti prijatelji. Pa ne zato, da nas ne bi imeli radi. Imajo nas, vendar še sami niso nekaj takega poskusili in si ne znajo predstavljati kako to zgleda.

Ko verjamemo vase in v svoje sposobnosti,tudi v tiste, za katere še sami ne znamo in stvari delamo in izpeljemo do konca, potem vemo koliko smo vredni. Če smo se narodili z vsemi potenciali, da lahko karkoli naredimo, karkoli dobimo in karkoli smo, potem drži, da tudi, ko odrastemo to lahko uresničimo.

Največkrat našo veljavo izpodbijajo tudi mediji. Naprimer televizija; ko neprestano gledaš televizijo in vidiš vse izdelke za hujšanje, za mazanje za ličila za, za, za… potem se verjetno zalotiš, da se vprašaš: ali sem predebela, ali sem zadosti lepa, ali sem zadosti pametna?! Najbolje, da televizije dosti ne gledaš.

Ko ljubiš sebe, ljubiš druge. In ko ljubiš sebe, ti v življenju vse ugaja. Življenje ti nosi to, kar misliš, da si zaslužiš. Takšen avto, takšnega fanta, takšno službo, šefa, takšno hišo itd. Vprašajte se kakšna je vaša samopodoba. Če si želite dober avto in se vozite v zelo starem in uničenem, se vprašajte zakaj mislite,da si boljšega ne zaslužite. Kje se obtožujete ali gledate nase manjvredno? In ko boste ugotovili, boste spoznali, da si stojite na poti do blagostanja. Kakršnega koli. Ni potrebno, da je to nov avto.

Pa verjamete v to? Ali mislite, da se cel svet in življenje dogaja zunaj vas. Da ni nič odvisno od vas. Vreme res ni, pa tudi čas ne morete spreminjati. Vaše razpoloženje je odvisno samo od vas. Kakšne odnose boste imeli z drugimi ljudmi je odvisno samo od vas. Če vam kdo ne odgovarja, lahko odidete stran. Niste prisiljeni biti z ljudmi, ki ne odgovarjajo vašim pričakovanjem. Družite se z ljudmi, ki so vam všeč. Ob katerih se nasmejite. Ob katerih rastete in se učite.

Zakaj je tako težko razumeti, da mi z našimi mislimi ustvarjamo oz.kreiramo naše življenje.? Vsaka naša misel kreira naše življenje v prihodnosti. Ljudje, ki dosti govorijo o bolezni, ki skorajda ne vejo povedati kaj drugega, kot to, da so bili bolni, kako je bilo težko, kako je sosed bolan, kako je vse hujše,…taki ljudje so največkrat obkroženi z boleznijo. Človek, ki si prizadeva za zdravje, ki skrbi zase in pazi, kaj govori in misli, težko ob taki osebi zdrži. Ker ve, da se lahko pogovarja o bilo čem in ob tem uživa.

Največkrat tudi ljudje rečejo, da to pa že ni res, da smo ustvarjalci svojega življenja. Da če ima kdo nesrečo, si verjetno ni mislil; jaz bom pa imel nesrečo ali rad bi imel nesrečo. Nesrečo si ljudje povzročajo zaradi občutka krivde. Pa tudi nakopičena jeza, ki izbruhne ven. Krivda vedno išče kazen. In kazen je nesreča. Podzavestno. Vzamimo primer: dva človeka se kregata in jezita eden na drugega in potem npr.gre eden iz sobe v jezi, pa se hudo udari v rob vrat in si stre prst. Če bi bila oba mirna, bi se to težko zgodilo.

Ko se zavedamo, da dejansko ustvarjamo naše življenje, da smo mi tisti, ki v naše življenje privabljamo ljudi, dogodke, ljubimce, partnerje, službe,….potem pazimo kaj premišljujemo. Ne osredotočamo se na negativno in ne na tisto, kaj ne želimo ampak le na tisto, kaj si želimo in kaj nam je všeč.

Obstajajo ljudje, no, ja jih je kar precej, ki mislijo, da morajo ljudi strašiti, da potem lahko oni kaj zaslužijo. Kdor ima svoj posel ali pa tudi ne in dela pri kom drugem, je že verjetno velikokrat doživel, da jih je stranka ali poslovni partner ali pač kdo drug, hotela ustrahovati, da bi dosegla to kar si je zamislila. In potem se vprašaš, zakaj le ta oseba skače, se jezi, glas povzdiguje, ko pa si ti popolnoma miren. In potem ji rečeš, da ni potrebno dvigovati glasa, da lahko pove čisto mirno, pa še glas bolj povzdigne. In ima te, da bi ji odložil telefon, pa veš, da jo boš po drugi strani še bolj “razkuril”. Oziroma se bo on sam. Ker pa sam deluješ po drugačnih merilih in seveda po svoji dobri vesti, jo poslušaš in si miren, ker veš, da je s tvoje strani vse ok. In na koncu ta oseba nima izbire kot da ali odloži sama telefon, ker vidi, da ni nič naredila ali pa se umiri.

In potem se vprašaš, zakaj le ljudje mislijo, da če ljudi ustrahujejo ali želijo to delati, da potem bolje služijo.? Da zdaj jih bom pa najprej redno ustrašil, jim zagrozil in jih ustrahoval, potem pa bom dobil to, kar mi itak ne pripada. S tem, da se taki ljudje ne zavedajo, da jim ta stvar ne pripada. In tudi se ne zavedajo, da je naš univerzum zelo zelo pravičen. Vedno ti da to nazaj, kar daš ti drugim. In če delaš drugim slabo, se ti vedno slabo vrne. Vendar na žalost tega takšni ljudje ne vedo. Ali pa se tega zavedajo, pa kljub temu to delajo. Kar je še huje. Če nekaj veš, da tega ni dobro početi in kljub temu to delaš, dobiš vedno dvojno kazen. Oziroma takšno izkušnjo.

Ko spoznaš, da je vesolje dobro in da če delaš po svoji najboljši moči, da ljudem na kakršenkoli pomagaš v njihovo dobro, potem ti vesolje da za to nagrado. Enim je to veselje, drugim radost, tretjim zaslužek ali pa enostavno vse skupaj. In ko se naučiš, da ljudi ni potrebno ustrahovati, potem jim delaš dobro in kljub temu služiš.

Ustrahujejo tisti, ki so najbolj v strahu. Tisti, ki se bojijo, da jim bo vse zmanjkalo. Ker ne verjamejo v dobro in ker verjamejo v pomanjkanje. Vendar s stališča pomanjkanja pride lahko samo še večje pomanjkanje.

V poslu se marsikaj dogaja. In vidiš, da večina starejših  poslovnih ljudi pa tudi mladih, misli, da če bodo komu kaj vzeli, ukradli, jih ogoljufali, ustrahovali, da bodo potem oni služili. Vendar zakon privlačnosti dela svoje. KO nekomu nekaj vzameš, ti vesolje nekje nekaj drugega vzame. Ni potrebno, da je to stvar, lahko je oseba ali kaka taka izkušnja. Ko nekomu škoduješ, se ti vrača. Vedno.

Ko nekomu dobro delaš, se ti dobro vrača. Vedno. Služiš lahko denar tako, da drugim delaš le dobro. In ni jih potrebno ustrahovati, ni jih potrebno ogoljufati in ne lagati. Pika.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ves čas premišljujete o nečem, kar se bo zgodilo v prihodnosti, da nekaj čakate, nekaj velikega, nekoga “velikega”, da je potrebno še malo počakati pa bo vse stokrat lepše in boljše??

Pa si mislite, da še je potrebno malo bolj delati, malo se bolj potruditi, da bo potem vse tako, kot si želite, da bi bilo? Potem pa čakate in čakate, pa mine teden, mesec, leto in je vse isto? Pa se enako počutite in nič dosti se ni v vašem življenju spremenilo..

In potem samo naenkrat “eureka” ali po domače razsvetljenje. Kar naenkrat ugotoviš, da je tu kje si enkratno, da si točno tam, kjer moraš biti, da imaš prave ljudi ob sebi, da imaš zadosti denarja, da te vsi ljubijo in te spoštujejo. Da si v bistvu zadovoljen sam s sabo, da imaš vse kar trenutno rabiš, da si miren in srečen. Pa čeprav to ne pomeni, da si nič več ne želiš. Si. Vendar želiš si in kljub temu si hvaležen, da je vse ok. Vedno, ko se pomirimo  s situacijo, v kateri smo, smo ne samo mirni ampak dopuščamo stvarem in ljudem, da prihajajo k nam.

In zato mnogo ljudi pravi, da je potrebno živeti za trenutek. Za vsakega posebej. Če bomo vedno čakali, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, bomo zamujali  vse čudovite stvari, ki se dogajajo pred našim nosom. In mi jih ne bomo videli. Zdaj je poletje, zakaj bi skrbeli za to ali bomo imeli pozimi v stanovanju zadosti toplo. Totalno nesmiselno.

Živimo zdaj. V tem trenutku. Uživajmo zdaj. Ne hranimo ves denar za “hude ” čase, ker bodo potem hudi časi res prišli. Zaupajmo, da bomo vedno preskrbljeni z vsem kar rabimo. Ker smo vedno bili. Ko smo zaupali. Ko ne zaupamo, nobena stvar ne more priti k nam. Ko se počutimo neljubljene, noben človek ne more priti do nas. Ker ga ne pustimo. Verjamem, da imamo v življenju veliko sorodnih duš. Odvisno je od nas, kako na to gledamo. Ali si pustimo to verjeti ali pa ne.

Poglejmo okoli sebe in verjamimo, da je ta trenutek najlepši. In da smo varni, kjerkoli smo in karkoli delamo. In da ljubimo in smo ljubljeni.  

Če ne bi imeli prijateljev, bi nam verjetno bilo življenje zelo, zelo pusto. Ne samo, da se imaš komu potožiti, ko si žalosten ali jezen, ne samo, da lahko z njimi piješ kavo ali greš v šoping, ne samo, da si rad v njihovi družbi in z njimi plešeš… Spoznaš, da si lahko hvaležen, da imaš prave prijatelje ob sebi, ko ti povejo samo en stavek ali da ti posvetijo samo  kratek čas, ko jim imaš kaj povedati. In ta stavek ali  kratek čas je vreden zlata. Dvigne te iz občutka “sam sebi se smiliš” in ti da eno ”brco v rit”. In potem se vprašaš: zakaj pa te nisem že prej poklicala na kavo… Pravi prijatelji ti stojijo ob strani, ne glede na vreme, čas, ne glede na to, kaj jim imaš povedati. So enostavno tu. In zato se takrat zavedam, da angeli hodijo po zemlji. In so v obliki prijateljev. Kako lepo je imeti prijatelje in hvaležna sem, da imam krasne prijatelje.

In potem, ko jih gledaš in si rad, da so tvoji prijatelji, se hkrati zavedaš, da si tudi ti sam človek, ob katerem je biti lepo. Saj vsi ljudje, ki so bo tebi, so tvoje ogledalo. Več takih imaš, ob katerih ti je lepo ali imajo lepe lastnosti, več tega imaš sam v sebi. Več prijateljev imaš, ki lažejo ali ti ne stojijo ob strani, ko jih rabiš, več takih lastnosti imaš sam.

Resda je naša naloga na tej zemlji, da smo s seboj  zadovoljni, da smo srečni, ko smo sami, da se ljubimo in se spoštujemo ter da se znamo poveseliti. Vendar ne moremo primerjati tega občutka z občutkom, ko imaš ob sebi prijatelje, ki te spoštujejo in ki te prvo pokličejo, ko pridejo z morja ali te enostavno prosijo, da jim pomagaš prepleskati steno. Oboje je lepo.

Na zemlji smo zato, da se družimo. In ko se družimo, komaj tedaj spoznavamo sebe. In vidimo, kaj še lahko spremenimo na sebi, da se bomo počutili še boljše in da bomo ustvarjali radostne izkušnje.

Pravi prijatelji so večni. Ne zapustijo te, ko si najdejo partnerja ali se odselijo v drugi kraj ali najdejo novo službo. Pravi prijatelji s tabo rastejo in se učijo. Učimo se eden od drugega. Pravi prijatelji ti povejo resnico v oči. Ker te imajo radi in ti želijo dobro. Pa četudi velikokrat resnica boli.

Pravi prijatelji so angeli na zemlji.

Ljudje večino stvari delamo iz navade. Navada je železna srajca;vsaj tako pravijo. In če dobro razmislimo, tudi tako je. Navada postane tako, da delamo ali govorimo eno in isto stvar zaporedoma. Če bomo spili 2 kozarca vina enkrat, še ni navada, če ga bomo spili večkrat na teden, smo že bližje navadi. Če pa spijemo vsako jutro in vsak dan 2 kozarca vina, postane to navada. In potem zasvojenost. Ni potrebno, da govorimo samo o alkoholu, lahko tudi govorimo o mislih. ALi o grizenju nohtov.. Sama vem, kako je to, saj sem dolga leta grizla nohte. In uspelo mi je opustiti to navado.  Če želimo vedeti, kakšno navado imamo glede misli, ki jih mislimo, moramo zavestno spremljati naše misli. In če vsaj trikrat povemo eno in isto stvar v dnevu, imamo navado oz.vzorec mišljenja. Da povem na primeru: če povem v istem dnevu stavek: eh, življenje je težko… imamo vzorec oz.navado mišljenja, ki nam preprečuje, da bi življenje vzeli v svoje roke in iz njega naredili lepo in ne težko življenje.

Hvalabogu, lahko to navado spremenimo;spremenimo jo tako, da začnemo govoriti drugače. Sčasoma nam bo uspelo spremeniti navado, če si seveda to želimo. Vendar je potreben trud. Odločnost in vztrajnost nam lahko pri tem zelo pomagata. To je tako, ko začnemo delati neko stvar prvič: prvo je ne poznamo in nas je nepoznanega strah, potem si mislimo, da nam ne bo uspelo, mislimo, da ne bomo delali prav, le kaj si bodo drugi mislili itd itd…Groza, a ne? Če verjamemo vase in v svoje sposobnosti, nam je tukaj lahko dosti lažje. Vemo, da se bomo potrudili po svojih najboljših močeh in da nam bo uspelo. Če ne prvič, pa drugič ali tretjič. Največji uspehi ljudi so se pojavili šele takrat, ko so doživeli najprej poraz. In če je človek vztrajen in pogumen, se po porazu odloči, da bo še enkrat poskusil. In ponavadi mu takrat uspe. Tudi pri uspehu je potrebna železna srajca. Po vsakem neuspehu, sledi uspeh.

Ampak vseeno, zakaj je tako težko spremeniti navado? Več razlogov imamo zato: ker je nekaj novega vedno težko začeti, ker stvari ne poznamo, ker nas je strah, ker ne zaupamo življenju, ker mislimo, da si nič dobrega ne zaslužimo, ker verjamemo, da to ni mogoče, ker je lažje ” sedeti v udobju-navideznem” in  nič spreminjati itd itd….Vendar zavedamo se, da v življenju rastemo samo, če se neprestano razvijamo. In razvijamo se težko, če delamo celo življenje eno in isto. In tudi težko to delamo, saj nam življenje slej ko prej pripravi presenečenja. Če ne želimo kaj končati ali spremeniti sami, nas enostavno življenje prisili. In takrat je ponavadi prilagajanje težje, saj delamo to z odporom.

Zavedajmo se, da se življenje neprestano spreminja. In poskusimo biti odprti za spremembe. Od nas je odvisno kako bomo gledali na spremembe. ALi pozitivno ali negativno. Odločimo se sami.

Afirmacije za danes: odprta sem za spremembe, rada se spreminjam, spreminjati se je lahko, zaupam življenju….in navada je bombažna srajca )

Če beremo stare knjige, v katerih pišejo o uspešnih ljudeh, ugotovimo, da v večino knjig omenjajo pojem vizualizacija. In kaj to je? Gre enostavno za to, da si človek predstavlja nekaj kar hoče imeti prvo v svoji glavi. Če si npr.ženska želi imeti krasno oblekico, se mora v tej oblekici videti že prej, kot pa jo kupi. Mora si predstavljati kakšne barve je, kakšnega kroja je, kako se v njej počuti, kakšne čevlje ima zraven itd. Ker ko si lahko to predstavljaš, v sebi prebujaš občutke in občutki so vibracija. In šele ko ima ženska  v sebi to vibracijo, šele takrat lahko to obleko dejansko dobi, kupi itd. Uporabila sem primer ženske, saj mi je ta najbolj blizu:)) 

Dostikrat smo si že kot majhni otroci domišljali veliko stvari. Ponavadi smo imeli v mislih igrače. In ko si imel velike želje oz. “veliko domišljijo” so ti rekli, da ne fantaziraj.. Pa smo v bistvo že počeli to, čemur se danes reče vizualizacija. In v kolikor ne bi bilo prisotnih dejavnikov, ki so ti svojo domišljijo zrušili, bi se nam že takrat zmaterializiralo ogromno stvari. Vendar se nam večina ni, ker smo v tistem trenutku, ko so nam to rekli, prešli v negativno razmišljanje. In logičen rezultat je bil, da smo ostali samo pri fantaziranju. Vendar nič za to. Sedaj, ko vemo, da smo takrat že to vedeli početi in še ob tem neizmerno uživali, enostavno obujajmo spomine in se ponovno učimo tehnike vizualizacije.

Vedno, ko želimo nekaj doseči ali narediti, si moramo najprej to predstavljati kako bi bilo. In šele tedaj gremo v akcijo. Ker ni boljšega načina in bolj učinkovitega, kot je ta, da se moramo vedno najprej vibracijsko uskladiti s tem, kar si želimo in šele potem preiti v dejanja. Da povem na primeru: če želimo dobiti ali zaslužiti npr.1.000 eur, moramo najprej občutiti ta občutek, kako je imeti ta denar. Ali pri sebi ali na banki ali z njim zapravljati ali z njim plačati dopust…Šele, ko smo se sposobni tako počutiti, takrat smo odprti za ta denar. In denar lahko pride po nenavadnih poteh. Ko nas skrbi od kod bo prišel, sporočamo vesolju, da nas skrbi ali bo sploh prišel. In takrat stvari otežujemo ali prelagamo.

Tehnika vizualizacije je zelo enostavna. Vendar opažam, da je pri ljudeh težka že zato, ker se imenuje vizualizacija oz.ker se imenuje enostavno tehnika. In to pri ljudeh pomeni, da se morajo spet učiti. In za večino je učenje težka naloga. Ker jih spominja na šolo, kjer so se učili veliko stvari, ki jih sploh niso zanimale. Vendar je to spet vzorec. In vzorec se da spremeniti. Če ga seveda želimo. Učenje je zabavno, učim se rada, učenje mi gre z lahkoto od rok…itd….

Da preidem nazaj na sanjarjenje ali fantaziranje; odrasli so nam še posebej zato govorili, da naj prenehamo s sanjarjenjem, ker nihče od njih ni verjel, da se lahko tudi večje stvari zgodijo ali uresničijo. In mi smo kot otroci sanjali velike stvari. Ker pa odraslim nikoli ni to uspelo ali si niti niso upali na veliko sanjati, so tudi nam sporočali, da naj s tem prenehamo, saj tako ali tako s tem ne bo nič. Če imate majhne otroke, jim rajši govorite, da naj sanjajo kar hočejo, saj verjamete vanje in verjamete, da se stvari lahko uresničujejo. Kakršnekoli. Pa tudi, če še vam do sedaj to ni uspelo. Ne podirajte jim sanje. Če sanjajo veliko , ne morejo nikomur škoditi. Še najmanj pa drugim. Kar pomeni, da se ne strašite po nepotrebnem.

Danes je zunaj zelo vroče. V kolikor sedite v pisarni ali delate v gostilni in trgovini, se za trenutek ustavite in si predstavljajte kako bi bilo ležati na plaži in uživati. Kako bi bilo lepo sedeti ob morju in gledati v nebo. In delati nič. Vam je uspelo?? ……………………………………………………………………………….no, sedaj pa nazaj na delo:)) vsega lepega je enkrat konec!!! to pa zato, da se začne še lepše!

Ko se imaš rad in ko se ceniš, vse stvari v življenju potekajo gladko. Ko ugajaš drugim, se vse stvari zapletajo. Vstopiš v krog, iz katerega težko izstopiš. Zakaj pa želimo ugajati drugim? Ker nas bodo takrat imeli radi, ker se bodo rajši družili z nami, ker nas bodo rajši videli? Mogoče. Ampak le pogojno. Ker se takrat tudi mi pogojno ljubimo;če bomo nekaj naredili, kar se bo tej osebi videlo, nas bo imela rada. Če ji bomo ugajali v vseh zahtevah, se nam bo nasmehnila, mogoče nas bo povabila na kavo..Kaj pa če pride trenutek, ko ji ne bomo mogli več ugajati.? Ali nas bo potem tudi imela tako rada? Verjetno, da ne. Ker je vse pogojno. Če daš ti nekaj meni, jaz dam nekaj tebi. Mogoče pa še to ne. Pogojna ljubezen ali spoštovanje izhaja iz dejstva, da se obe strani ne počutita zadosta vredni, da bi bili ljubljeni. Zato pa pričakujeta eden od drugega dejanja, zaradi katerih se bosta imela rada.

Če ugajaš drugim tu in tam, je čisto normalno. Temu se reče kompromis. Če ugajaš drugim večino časa ali vedno, se moraš vprašati le zakaj? Se mogoče ne počutiš zadosti vredno, da bi te ljudje spoštovali četudi pokažeš svoj  pravi jaz in narediš nekaj, kar ugaja samo tebi. Ali pa jim poveš “težko” besedo “NE”. Ko drugim rečeš NE, sebi poveš DA. Ker se ceniš. Ker veš kaj je dobro samo zate.

Že od malega so nas učili: če boš dobila petko, boš dobila kolo. Če boš oprala posodo, boš dobila torto. Kaj pa če to ne narediš? Verjetno ne dobiš ničesar. “Ker si ne zaslužiš”.. To je bila miselnost tistega časa in hvaležna sem, da je prišel čas, ko se ta miselnost ruši in odpira pot novi. Miselnosti, ki vključuje brezpogojno ljubezn, kjer se cenimo zato ker smo, kar smo. Četudi delamo napake. Četudi ne vemo prati posode ali če dobimo trojko.

Ko se imaš rad, poveš natakarici, da ti naj zamenja mrzel sok za topel sok, ker enostavno mrzlega ne piješ. Ne rečeš, eh saj ni nič. Bom že spila. Odločno in jasno poveš kaj si želiš. Na prijazen  vendar odločen način. In nihče te čudno ne gleda. Ker imaš to energijo, ki se opazi, ki sije in se smeji na vse strani. Le kdo bi pa lahko tej energiji nasprotoval?

Ko se imaš rad, ne ugajaš drugim. In tako je.